je očividno že večkrat izpraznil v dušku svojo, katere pa ni polnil iz steklenice na mizi, temveč iz druge, katero je bil postavil za se na okno; zato je nekam zadovoljno in objestno motril ostre črte, naproti mu sedeče, od skozi okno padajoče svetlobe obsvetljene gospodinje. Hlapčevo lice je bilo veselo, in to je moralo biti zoprno, zakaj dvignila se je naglo in rekla trdo: