je bilo vso pot čudno tesno pri srcu. Venomer je mislila, ali ga ne bi prijela z obema rokama in ga nesla ko dete, zakaj, kakor dete slab se ji je zdel, in njene misli, ki jih ni mogla nikakor zbrati, so se vedno zopet vračale do vprašanja: kaj pa sedaj, kaj bo sedaj, in kakor v odgovor ji je zvenelo po ušesih: to je znamenje, znamenje, znamenje!
Stoprav, ko sta bili z spravili v posteljo, se je nekoliko zavedla in začutila, da je vsa prepotena in da se ji roke tresejo.