»Kakor hočeš,« je mrmrala, »še rad bi ga, pa ga ne bo.«
Stari pa je lezel na seno in premišljal, da je bilo tedaj, ko je spal pod streho vsaj toliko dobro, da je imel tam mir in da se ni umaknil od tam in hodil spat v seno, kdo ve, bi li ne imel še vedno svojega goldinarja. Zato je govoril skoro na glas sam s seboj: