In zdaj je vedela, da to niso bile sanje in da je to prvi spomin njenega življenja, in da je to njeno prvo razočaranje, in da se oni mož ni nikoli vrnil, in da je ona, sedaj velika in sedi na Peči in je brezmejno žalostna, ko se spomni moža, ki jo je prvo sunil in potem objel, in da bi ga tako rada še enkrat videla, njega, edinega, ubogega, nesrečnega očeta.
Tedaj so se odprla vrata in vstopila je tašča.
»Pomerit sem prišla,« je dejala, »kaj, saj boš menda gotova.«