In zopet je minilo pet tednov in sestra Anakleta še ni smela videti, še ni smela vedeti, da je sonce, da so barve, da so pisane in bolj žive iz dneva v dan. V svojem licu je čutila umerjeno toploto septembrskega sonca, čutila je močni, krepki vonj sadnega drevja, medene ajde, ki je valovala tri streljaje za bolnišnico v polju vse dalje in dalje; z ranjenimi očmi, nevajenimi sonca, ni smela videti. Sonce bi ji bilo izpilo oči, nebeško, strašno, naravno božanstvo bi ji bilo usekalo hujšo rano v čutnice, kakor jih je mogel zdravnikov nož, ki ji je hotel dobro.