Samo okence pri porti je, da pogleda vanj včasih svet, cesta in ulica. A tudi skozi to okence se ukrade prah, pride zlo v redovniško dušo, da ni več goreča kakor prvi dan. Slika nebeškega ženina obledi, dehteče cvetje molitev in sladkih pokor se obdehti in ubogi Ženin čaka, išče prve, svete, najvišje ljubezni in je ne najde več, trka na srca, a so počasna, da bi mu odprla, prosi hvaležnosti in je užaljen, ker je ne vidi...«