Tako je brala sestra Elekta o kraljici, ki sta ji lastna sinova storila hudo, potem obžalovala svoj greh, poklicala kraljevo trpinko iz pregnanstva, se ji poklonila, da jima je odpustila in ju blagoslovila. Tišji, vedno slabejši je bil glas goreče prelektorice in je končno prešel v polglasno šepetanje; sestra Elekta je vzdihnila trudno vdano: »Oh, sestra! Nič več ne morem!«