Svetloba je hotela po sili v tihi dom, od vseh strani; še v zagrnjeno okno kdove katere izmed toliko celic, v dom sestre Anaklete, tihe, skromne učenjakinje, ki ji je silno pešal, da so ji bili prepovedali brati, pa je vendar brala, ker bi bila sicer umrla od žalosti in koprnenja po knjigi. Zdaj jo je vzdramil zamolkli šum zunanje šole in je vzdihnila. Stopila je k oknu, odgrnila zeleni zastor in pogledala z neskončno bridkostjo nizdol preko dvorišča na vrt, na njive za vrtom in na gozd za njivami.