Kakor drobna mreža so puhtele te vonjave v tihi samostanski vzduh, dramili v mladi kandidatinji želje po življenju, vzburkali pokoj plemenite, ponosne duše, ki se je bila, dasi preveč pod zunanjimi vplivi, toda vendar trdno in verno odločila zavreči sijaj, ljubezen, rože in parfum ... Intrigantka teta je vsak teden skrbno pletla mrežo, v katero bi zajela mlado grofičino dušo, potegnila jo zopet v svet, v salon, med toalete in kavalirje. O, to bi bil zanjo zmagoslaven dan, ko bi se vrnila z lepo grofico pod roko naravnost iz samostana v šumno soarejo, prirejeno v čast gospodu gospodu knezu s španskim imenom, gospe vojvodinji z Ruskega nekje, bogvedi ali iz Moskve ali saratovske gubernije. Tako je čebljala: »Ah, grofica Mercedes!