Pokrila si je oči in molila dolgo. Ko je dvignila obraz, so ji bile trepalnice kakor vnete, toda bledost njenih lic je bila izginila; umirilo se je bilo ob njenih uporno trpkih ustnicah, ki so bile ohranile ta otroški trpki izraz njene štirinajstletne mladosti vse do te dobe v njenem tridesetletnem samostanskem življenju. Rahlo je kinknila s kolenom pred Križanim in zašepetala: »Kakor hočeš, prijatelj moj, moj Ženin!