Živela je s knjigo samostanskih računov, iz leta v leto je rasla v njej nekaka idealna skopost. Do bolečine se je razburjala ob misli na davkarje. Mati, gluha vrtnarica, je sredi tišine brez vse zveze iz svojih misli na sočivje zavpila v sosedo kuharico: »Seme je bilo kleno, zemlja pa ni zanj.«