Mrtva bridkost ji je drhtela krog drobnih ustnic, prehajala v mehko vdanost, rahel smehljaj, ki je postajal vse očitnejši in se končno zgubil v šepetu njenih ustnic: »Da le doktor ni videl, sitnež sitni!« V kletki nad oknom je zacvrkutal kanarček: cvik, cviik, cviiik. Sestri Anakleti se je ves obraz razjasnil; dvignila je svojo glavico in vprašala toplo, mehko: »Za sonček si me zahvalil, kaj?