Ko se je začela in so zapele pevke nune - sama že davno ni več smela peti - ji je postalo prečudno sladko in trudno. Molila je zbrano in vendar nekam zamišljeno, molila vneto in vendar v močnem občutju tistih davnih časov, tiste strašne zgodbe v gozdu. Spovračalo se ji je, kako so jo poslej izpraševali orožniki, kako so žalovali starši in kako je prišlo potem nadnjo čudežno razsvetljenje, da je le v samostanu zanjo rešitev in pokoj.