No, zdaj ima gospod Turjaški sto junakov, zato se ne bo zlepa upognil. Sleherni dan jezdi s svojimi ob meji, od čardaka* do čardaka oprezuje straže, danes ob Korani, jutri ob Mrežnici, pojutrišnjem ob Radonji in dalje se potika po neizmerni gori, dalje in dalje brez odmora, brez haska. In vrača se vedno slabše volje v garnizijo, pripravljen, da bo treba morda še isti dan ali isto noč zopet v sedlo ‒ ako se bo poljubilo dušmanu.