Skozi pritlikave šume vre turška vojska proti Budačkemu dolu, skozi tesní in grape se zgrinja, skozi grmovje prodira, a Turjaški nima nikogar več na straži, bliža se glavni naval, okrog Budačkega dola se zgrinja obroč ... Z oglušojočim vriščem se zavihte, toda Turjaškemu in njegovim ne upade srčnost, kot neomajen zid vzdrži konjica nalet, a pehoto davi malodušje. Glej, mož za možem se odtrga in se spusti proti brdu, hlapec za hlapcem beži od konjice, beži pred strašno smrtno uro ... Klekovič jih roti, poziva v bojni red, toda zaman, Herbartova vojska nima več pehote.