Padel je v neprodirno noč, v gosto temino brez smeri, na srcu mu visi ogromna peza, upogiba ga prav do tal. Sam je, čisto sam, iz smeri koleba v smer, iz temine pada v temino. Dalje, dalje, v kolobarju, kliče, rjove, a ne čuje niti svojega glasu iz gluhe brezdanjosti ...