« Nadvojvoda skloni glavo, plemstvo strmi v gospoda Turjaškega. »Gospodje, oprostite ... doli plaka zemlja v žaru plamena, a moji zvesti so osamljeni ... Pomozi Bog!« » ... « dahne dvorana komaj slišno za odhajajočim. Herbart zunaj pomišlja in se domisli: He, pošta, pošta!