Saj vojska Azijatov je neizčrpna, iz kraja v kraj drvi, povsod troseč svoja življenja, od spopada v spopad se zaganja, od zida v zid, brezskrbno si zapravlja sile. Zdaj se umika k pokoju umazana, trudna, zmagal jo je dan. Gori nad pristavo si zabija šatore, po vseh dolinicah mrgoli in selišče,, se neusmiljeno razkopava: Azijati napajajo konje, vlačijo jim krme, stikajo za * ne ** sovražnik živežem, razkopavajo in počasi zažigajo bajto za bajto, da jim razsvetljuje noč ... Pristava je v plamenu in razsvetljuje dva tabora.