Neprestano naganjata vsak svoje v spopad, na sredi Une hrešče oklepi, tam bije jeklo ob turbane, tam hladna voda krvavi ... Glej, križ se bolj in bolj odmika, vrelo Čehajinih trum je neusahljivo, korak za korakom potiskajo kristjane v levi breg. Zdajci dvigne Čehaja glavo: kristjane hoče docela streti, karlovškega leva pregnati v šumo.