Ko prekorači Uno, izgubi sled, in tedaj se šele zave, da je sam: tu je zemlja dušmana, a ni več in ne. Zvesta spremljevalca, ej, če bi bila danes tu, janičarski barjak bi bil razcefran. Z negotovim korakom dalje skozi šumovito pokrajino, skozi tugo, skozi vzdihujoči vilajet* ...