Turške vojske ni več. Kar je ni posekalo jeklo Herbartovih, jo ugonablja, ki v velikih požirkih golta goste barjake. Kdor se reši skozi valove na drugi breg, beži v gozdove in ne vé, ali bo še kdaj dosegel svoje gnezdo ... Herbartovi prapori zro spehani na svoje stražno delo, in ko dá trobentač signal k odmoru, poskačejo veseli s sedel in zaženo konje v pašo.