Herbart gleda, zadnje valovje se zaganja na drugi breg, turška vojska se vali nevzdržno proti Kranjski ‒ v zasmeh mirovnemu paktu in lahkoverni kristjanski raji, ki jokava koprni po miru. He, sami janičarji spremljajo konjico, na Kranjskem bo veselo, tam so polne kašče in kleti, tam so godni dečki in dekleta v cvetju ... Polumesec izginja v prelazu, tedaj se zgane Herbart. »Grmado!« veli spremstvu in že prične sam krhati veje in protje, v hipu se zavali dim v višavo, kliče borce v zbor.