Dvignila je glavo, da so se ji vsuli lasje raz rame čez prsa, in hipoma so odbežali spomini, kakor se izgubi košček sinjega neba v vstajajoči umazani megli.
Zdelo se mi je, da vidim nocoj prvikrat njen rumenkasto bledi, upali obraz, njene globoke, meglene oči, polne sramu in utrujenosti, -- da čutim njene mokre, težke lase, -- da slišim njen tihi, boječi, odživeli glas in njene poludušene vzdihe ... Odšel sem tiho po mehki preprogi, v zrcalu pa sem videl, da je ležala na divanu mirno, kakor ob mojem prihodu s polzatisnjenimi očmi in povešeno golo roko.