so se mi moje tedanje besede, z vsemi akcenti in vzdihi vred; slišal sem jih tako razločno, kakor bi jih nehoté ponavljal sam. In videl sem njen nedolžni, beli obrazek, njene velike, vprašujoče oči, polne sreče in ljubezni; slišal sem njen otroški smeh, kakor bi padali kristali na srebrn krožnik ... Dvignila je glavo, da so se ji vsuli lasje raz rame čez prsa, in hipoma so odbežali spomini, kakor se izgubi košček sinjega neba v vstajajoči umazani megli.