Vedel sem, da namerava nekaj zlega; ali kaj da namerava, nisem vedel!“
Župan prisojniški je zalučil tlečo tresko na tla; ker si je bil opalil roko; plamen je ugasnil v mokri travi; pozna noč jim je dihnila v obraz; zvezde so zasijale še svetleje, z bistrimi očmi so gledale na zemljo. Kamenje, Šimnova postelja, je bilo kakor z apnom pobeljeno.