In ta dva župana se potita od zgodnjega jutra, da bi dognala pravico; vozila sta se v mesto, tam sta romala od postave do postave, od gosposke do gosposke; učenjaki so rešetali nad menoj, krhala so se peresa, črna se je prelivala, služabniki pravice so v potu obraza kopičili besedo nad besedo. Sirotnik Šimen, kako si zaslužil toliko skrbi in kedaj boš povrnil toliko dobrot?“
Ko je Šimen tako premišljeval o svoji nevrednosti, sta se župana prerekala nadalje in bi se bila morda prerekala do polnoči, da se ni oglasil osojniški birič, Stresel je Šimna za ramo, Šimen pa se ni ganil, še zastokal ni.