Šimen je vzdignil glavo, povohal je v zrak, ker mu je bilo zadišalo nadvse prijetno. Ali sladki vonj ga je omamil, zazibalo in zatemnilo se mu je pred očmi in omahnil je z vsem životom na kamenje.
”Lačen sem!“ je rekel; nato pa ni izpregovoril več; le ustna so se prijazno nasmehnila.