Osojniški je ležal na hrbtu, roke in noge razprostrte, kakor pribit na svetega križ; prisojniški pa je z obrazom, s komolci in s koleni tiščal v travo.
Šimen se je trudoma vzdignil; tako slab je bil, kakor da je bil prespal deset dolgih let. Stopiti je hotel na noge, noge pa ga niso več nosile, le kamenje je zahreščalo pod njimi; in preplašena sta se vzdramila obadva biriča.