Zdaj jih ni več vzdigal tako visoko, položil je vsako opeko na glavo; tako pa se mu je klobuk pomikal zmerom niže na čelo, skoro do obrvi, in to mu je bilo neprijetno, zakaj čelo mu je bilo pod klobukom vse razbeljeno. Da bi bili vsaj krajci malo širši, zakrili bi mu morda sonce; ali bili so tako ozki in tako čudno zavihani, da so bile oči v senci le tedaj, če je nagnil glavo prav do prsi; in potem je sijalo sonce še žarneje. ”Bilo bi najbolje, da bi sploh ne bil prišel mednje - čemu te sitnosti!“