Zato je časih odprl široko oči in vzdignil obrvi, da bi pogledal bistro, da bi se prah izmil; pometi se ni mogel z rokami, ker jih je spuščal in vzdigal neprestano in tudi roke so bile vse prašne. Neprijetno je bilo, toda mislil si je: ”Ko bi tega ne bilo, bi bil zaslužek lehak!“ in z veseljem se je spomnil na tistih dvajset krajcarjev. Ko se je spomnil nanje, je začel računiti, kaj bi napravil z njimi.