Samo da bi opeka tako ne prašila; časih je bilo na kateri rdečega prahu za palec debelo in kadar je vzdignil, se mu je vsul prah v oči; težke so bile že trepalnice, toliko je bilo prahu na njih. Zato je časih odprl široko oči in vzdignil obrvi, da bi pogledal bistro, da bi se prah izmil; pometi se ni mogel z rokami, ker jih je spuščal in vzdigal neprestano in tudi roke so bile vse prašne. Neprijetno je bilo, toda mislil si je: ”Ko bi tega ne bilo, bi bil zaslužek lehak!“ in z veseljem se je spomnil na tistih dvajset krajcarjev.