Bog vedi, kdaj je bilo in kje; videl je samo od daleč tisto deželo, skozi pajčolan sivega jesenskega neba, ko se je vozil po dolgočasni pokrajini in je stopal konj ter pokimaval z glavo, pa se voz ni ganil z mesta ... In kadar mu je bilo tako lepo in žalostno pri srcu, je šel v goste k študentu; študent pa je bil zaljubljen v in je stanoval v tisti razmetani izbi poleg starca, ki je umiral in ni mogel umreti.
ga je spoštoval brezkončno in želel je zmerom, da bi se ponižal pred njim kakorkoli, služil mu po hlapčevsko.