Tako mirno mu je bilo, da se je iz gole hudomušnosti spominjal na strahove iz lepih bajk, na tistega mrtveca, ki je padal kosoma od stropa ter se tam pobiral in zravnàl, na obešenca, ki je stopil opolnoči z vislic, zažgal si tam ogenj ter si grel premrle ude, na tiste kratkočasne strahove, ki so kegljali s svojimi glavami; in še tistega strahu se ni bal, ki ga v nobenih pravljicah ni in ki ga vidi človek samo v težkih sanjah ter pozabi nanj, ko se predrami: samo še velike oči gledajo iz temè in na tleh se plazijo pritajeno in se bližajo železni kremplji.
Naslonil se je ob zid; gorko in prijetno mu je bilo po vsem telesu, trepalnice so mu bile težke.
”Ali čudno je, da me ne kličejo, da me nič ne iščejo!