Zasvetilo se je in je ugledal skozi otožnih verzov poluprozorni pajčolan tisti obraz, ki se je bil nekoč prikazal ob oknu; svetli lasje so padali na ramena, zasvetilo se je bilo in je ugasnilo in roka je zaprla okno. To je bilo tedaj, ko se je razprostirala vsenaokoli otožna jesenska ravan ... je bil legel v izbo; je stopil v vežo in v veži je bila noč. Obrnil se je na levo, ali vrnil se je kmalu, ker se mu je zazdelo, da se ni bil nameril v pravo smer.