In kakor je romal, je raslo veselje v njegovem srcu, globoko, mehko veselje, kakor ga čuti človek, ko se dom, ki ga ni videl že tako dolgo. Nič mu ni bilo tujega; čudil se je, ali čudil se je kakor popotnik, ki ogleduje po mnogih letih, polnih žalosti, polupozabljeno domovino, nanovo postavljeni plot ob vrtu, pobeljeno kapelico na križpotu, novega petelina na razdrapani strehi soseda, ki se je postaral in sedi na pragu, kadi iz kratke pipe ter pljuje preko ceste.
Veselo je hodil, hodil je ter je postal pred durmi, ki so bile odprte na stežaj.