Vodi ga, popotnika, za tisto kočijo, ki je vpreženo vanjo dvoje urnih belcev in ki drvi jadrno preko polja, preko travnikov! In vodi ga, ljubezni željnega, nikdar ljubljenega, do tistega balkona, ki sloni na njem gospa, pribežnica! ...
Odprla se je bila ravan in se je oglasila, šumelo je zamolklo od obzorja, od neba.