Ni bil vesel misli, da bi ostal ponoči sredi te prostrane ravni čisto sam; ni bilo ne trave, da bi legel, ne hiše, da bi potrkal; počival je na kantonih, ki so stali ob cesti sredi rumenih luž. In ko si je zaželel, da bi ne deževalo, je pričelo polagoma pršiti; morda je samo rezal mokro nebo z obrazom, z životom, zakaj leglo je bilo že na zemljo in kakor skozi zamazano steklo je videl časih kočo, ki je samevala tam prazna in polupodrta, ali gručo drevja na barju.
Rad bi bil vedel, kako daleč je že, toda ravni ni bilo konca na nobeni strani; kamor je pogledal, povsod isto dolgo sivo zagrinjalo.