”Samo da bi prišel do mraka, da bi ne hodil ponoči!“
Ni bil vesel misli, da bi ostal ponoči sredi te prostrane ravni čisto sam; ni bilo ne trave, da bi legel, ne hiše, da bi potrkal; počival je na kantonih, ki so stali ob cesti sredi rumenih luž. In ko si je zaželel, da bi ne deževalo, je pričelo polagoma pršiti; morda je samo rezal mokro nebo z obrazom, z životom, zakaj leglo je bilo že na zemljo in kakor skozi zamazano steklo je videl časih kočo, ki je samevala tam prazna in polupodrta, ali gručo drevja na barju.