Z žalostjo ga je napolnila tista misel, zato bi se je bil rad otresel, toda vračala se je, kadar se je ozrl in je videl samotne jagnede ob cesti, samotna, razmočena in barjasta polja, kolikor daleč je segel pogled.
In resnično se je mračilo, ali pa je bilo leglo nebo prav na zemljo, tako da so bili jagnedi že do polovice potopljeni vanje.
”Samo da bi prišel do mraka, da bi ne hodil ponoči!“