Časih je pogladil z roko preko vlažne stene, po zaklenjenih durih, kakor da bi dajal roko prijatelju - prijel ga je z obema rokama in ga potem malo pobožal prav do komolca in tudi po licih. Slišal je, kako je šlo časih mimo, kako je časih stopalo za njim, poleg njega z opreznimi koraki in nič se ni bal.
”Morda pojdejo z mano!“ si je mislil, ”spremijo me kos pota, tako da ne bom čisto sam!“