”Še kaj drugega, kaj lepšega bi mi bil lehko povedal ... malo bi me bil lehko potolažil in mi olajšal greh ... Toda v mestu je že, vesel je, - kako bi pač mislil na to mojo žalost, ki je nobeden človek ne more spoznati?“
Časih je pogladil z roko preko vlažne stene, po zaklenjenih durih, kakor da bi dajal roko prijatelju - prijel ga je z obema rokama in ga potem malo pobožal prav do komolca in tudi po licih.