Zakaj jesen je že bila in videl je že, kako se je vzpenjalo tam na obzorju dvoje silnih rok in kako je gledalo iz neokretne glave velikanove dvoje zaspanih oči preko prostrane zemlje.
Skrbno se je napravljal na pot in ni pozabil ničesar. Poslovil se je tudi od tistih lepih samotnih mostovžev, od sladko‐temnih stopnic; počasi je hodil, zato da bi se poslovil od vseh senc, ki jih je bilo toliko naokoli in ki so ga vse ljubile.