Pokleknila je zraven blazine in je položila na tla kozarec in krožnik, svečo je postavila na stol.
”Zdaj pa se poslovi od mene,, morda se več ne vidiva!“
je čutil v grozi, kako se mu je nekaj silnega vzdigalo v prsih in proti grlu; oči so se mu razširile in gledal ji je v obraz, ki je bil tako blizu in ki je sijala na njem nemirna luč.