Ali v daljavi, tam v daljavi se je svetila v soncu prelepa pokrajina - oči so hrepenele tja, noge pa se niso mogle geniti. In tedaj se je pripeljala kočija po beli cesti; dvoje urnih belcev je bilo vpreženih vanjo, v kočiji pa je sedela, vsa belo oblečena, bele cvetice v laseh, bele rože v roki. V tistem trenotku je zaklical, vzdignil se je z veliko močjo in je hitel za kočijo - naravnost preko polja, preko travnikov, proti tistim lepim goram, ki so se vzdigale v sončni daljavi kakor siv.