”Zdaj pojde in je ne bo nikoli več!“ je premišljeval, ali misel mu je bila še tako tuja, da je niti zelo žalosten ni bil. ”Kakšen je pač tisti kraj, kamor pojde? Lepo je tam, sonce sije, pisani vrtovi so tam in prostrani zeleni travniki, bele hiše stoje tam, in ko bi šel mimo tiste hiše, bi se morda odprlo okno in prikazal bi se njen obraz, njeni lasje bi se zasvetili ...