Tako lepa in otožna je bila tista pesem kakor pesem zvonov tam na holmu, v beli cerkvici podružnici, ko je viselo nizko sivo nebo in se je pomikal voz po blatni cesti ... Nekdo je govoril na vozu, govoril je nekdo zraven postelje in precej je spoznal tisti mehki glas, odprl je mukoma oči, tako da se je samo špranja zasvetila med trepalnicami in spoznal je precej tisti beli obraz.
”, dekle moje, čas je, da prideš odtod, zadušila bi se ...