”Če je že pozno, ali če ni pozno, odpočijem si malo ... Tam, glej, gre človek, ali čuden človek je - nič butare nima na glavi! ...“ In preden je zatisnil oči, da bi zaspal, je še videl, kako se je tam ob ovinku, po beli cesti, pripeljala kočija, kakršne še nikoli ni bilo v teh krajih; dvoje urnih belcev je bilo vpreženih vanjo in ko je švignila pobliskoma mimo, so se zasvetili lasje nad belim obrazom; peljala se je kočija - čudno je bilo - preko polja, preko travnikov v sončno daljavo ...