Še čutil ni nog, tako kakor tudi vsega telesa ni čutil - na svetu ni bilo zdaj drugega nič, nego tista velikanska, kakor gora velika in težka; roke so bile kakor privezane nanjo; padle bi rade, odpočile si, toda bile so visoko vzdignjene, vse prebolele, že čisto mrtve. In glava ni bila nič drugega nego kos butare; težka, ogromna, nič misli ni moglo vanjo, tudi oči niso mogle več gledati, buljile so, videle pa niso ničesar in ko bi ležal tam na cesti cekin ... V globoki strugi, tam kjer je tekel potok med peskom in kamenjem, se je odpočil.