- Ozrl se je - ah, kako počasi, počasi se vleče pot; in gozd ni nič več hladen in nič več ne; tiha in neprijazna stoje tam visoka debla. Privzdignil je butaro z obema rokama, nagubal je čelo in zamajal z glavo, ker ga je že bolel vrat. - ”Pa jaz vem, da bi lehko kuhala štruklje in pekla pogače, vsi pravijo ... Bog vedi, zakaj sem prišel k njej, rajši bi kam drugam, kam daleč ...“