Odlomilo se je časih gori v vejevju, padalo počasi od veje do veje ter leglo v mehko listje. Kadar je hodil križem po tistem bregu in nabiral suhih vej, mu je bilo tako prijetno, kakor da bi bil šel nabirat jagod in bi zagledal tam pod grmom mahoma vse rdeče, ali lešnikov in bi mu namignila tam gori težka polna veja s samimi gručami. Veselo v breg in v dolino in toliko lepša je veja, kolikor je lepša; časih je katera na tisti strani, na kateri je ležala, že čisto črna in mokra in če jo vzdigne človek, se pozna na tleh še zmerom njeno prijetno ležišče.